Pisalo se je leto 1934, ko so Kovačevi zasadili prvi vinograd.

Naše kmetijsko in kmečko turistično podjetje se nahaja na skrajnem severovzhodu Italije. Od meje s Slovenijo smo oddaljeni 2 km in se nahajamo v osrčju goriškega Krasa.

V zadnjih sto letih se je meja med Italijo in Slovenijo nenehno spreminjala. Ljudje, ki so živeli na teh območjih, so se znašli v različnih državah, ki so si sledile ena za drugo. Stari starši po očetovi strani so se rodili kot podložniki Franca Jožefa, živeli kot podložniki Vittoria Emanuela III. in umrli kot državljani Italije. 

Stari starši po materini strani pa so bili rojeni kot podaniki Franca Jožefa, živeli najprej kot podaniki Vittorija Emanuela III., nato kot jugoslovanski državljani in umrli kot državljani Slovenije. Vse to brez menjave prebivališča in življenja v vaseh le 10 km stran.

Naše mesto Doberdò del Lago – Doberdob (v slovenščini) nosi ime dober (dober) in hrast (dob). Ko so gradili mesto Benetke, so veliko lesa nabavili prav tu. Doberdò del Lago in vasi blizu Monte San Michele, Podgore in Sabotina so postale razvpite z veliko vojno. Tu so se ravno zaradi njihove strateške lege odvijale najhujše strelske bitke.

Kovač je vzdevek naše družine, ki je poleg dela na polju podkovala vole in krave.

Naša družina, ki je bila vedno kmečka, je živela in delala v teh deželah. Ime Kovač, kar v italijanščini pomeni kovač, se je vzdevka prijelo okoli leta 1850, saj je družina poleg dela na polju podkovala vole in krave, s katerimi so orali polja. V tistih letih je bilo v rabi le nekaj priimkov, med njimi Lakovič, Jarc, Gergolet, Ferfolja, Frandolič, zato so za razlikovanje družin pripisovali vzdevke, tudi vpisane v zemljiško knjigo. Naša družina je registrirana kot Kovač, prvi vinograd so zasadili praded, babica in dedek leta 1934. 

Pridelano vino smo porabili doma ali zamenjali za drugo blago. Leta 1946 so v težkem povojnem času odprli tako imenovano osmico ali zasebno za prodajo vina. Osmizza v slovenščini izhaja iz 'osmica' in se prevaja kot 'osem', kar je število dni, v katerih so kmetje lahko prodajali kmetijske pridelke, na lastnem dvorišču ali v zavetišču.

To je bila koncesija, ki sta jo leta 1784 odredila Marija Terezija in Jožef iz Habsburški, v obdobju Avstro-Ogrske kraljevine. Ob otvoritvi je bilo treba razstaviti (pod kaznijo zaplembe blaga) šopek lovorja ali frašca (v narečju). In še danes je navada, da se ta veja prikaže s puščico, ki nakazuje pokroviteljem, da je v bližini odprta osmica. Takrat so prodajali samo vino in babica je kupovala pistacije, ki jih je ponujala strankam za razvajanje.

1980

V 80. letih pa so naši starši začeli rediti prašiče in kokoši ter razširili prodajo tudi na suhomesnate izdelke, klobase, klobase in kuhana jajca.

Z uveljavitvijo zakona 25 o kmečkem turizmu so naši starši skupaj z nami štirimi otroki preuredili hlev, hlev in verando, mama pa je začela kuhati tudi prve jedi, jedi na žaru, golaže, priloge in sladice. S kmečkim turizmom se je ureditev spremenila in število odprtih dni se povečuje.

Vendar pa je bila odprta največ dva, tri mesece na leto v spomladanskem in jesenskem obdobju. Bila sva še mlada, zato sta takrat največ pomagala brat Robert in sestra Nives.

1998

Leta 1998 pa sva vajeti podjetja prevzela mlajša brata Andrej in Ivan in ustanovila družinsko podjetje. Razširili smo kmečko-turistični prostor in povečali pridelavo kmetije z izkoreninjenjem in ponovnim zasaditvijo starih trt, dajemo prednost avtohtonim sortam, ter ustvarili dva nova vinograda s sortami malvazije, vitovske in terana.

Z novimi vinogradi je bila gradnja nove kleti samoumevna, zato smo leta 2006 ustvarili te prostore na manj kot desetih metrih vkopanih v kraško skalo. Zemljo smo vedno obdelovali s strastjo, s spoštovanjem in trajnostjo do okolja in dobrobiti živali, zato smo leta 2015 kmetijo preusmerili v certificirano ekološko pridelavo.

V istem obdobju smo začeli povezovati z drugimi kmetijami, za obnovo in vzdrževanje opuščenih kraških zemljišč, s pašo oslov in govedi, ki se prosto pasejo vse leto na površini skoraj 1000 ha.